**Ponovno sama**
Ko sem proti večeru vstopila skozi steklena vrtljiva vrata v medetaži Europarka, te ogromne steklene grobnice, sem ugotovila, da sem se spremenila v skoraj prozorno orjaško meduzo. Takšno z vijoličastim odtenkom ob robovih volančkov. Ni slabo, sedaj lahko lahkotno plujem po zraku, kot Portugalska ladjica v Tihem oceanu, brez da bi se z lovkami dotikala tal.
Čuden in odtujen občutek […]


